Peter Svetina sem si že zdavnaj rekel, da bom detektiv, ko bom velik. To si rečejo najbrž skoraj vsi fantje. Ali pa da bodo gasilci. Pa se je zgodilo, da sem postal drugačne vrste detektiv, kot sem mislil. Raziskujem pesmi in zgodbe. Bolj učeno se takemu detektivu reče literarni zgodovinar. Ko kaj raziščem, se o tem pogovarjam s študenti. To so malo starejši učenci, ki hodijo na univerzo. Hodijo, če se jim zdi zanimivo, če se jim zdi pa dolgočasno, pa ne.
Preden sem šel študirat literaturo, sem si želel študirat lutkarstvo. Včasih si človek kaj želi, ampak se drugače obrne. Pa je tudi prav. Zdaj imamo doma teater, Vid, Barbara, Klara in jaz. Ko smo že pri teatru, včasih so imeli v Ljubljani velik sejem, ki so mu rekli velesejem. Tja so hodili teatri pa cirkusi pa komedijanti pa najbrž tudi lutkarji. Enkrat je prišel tja tudi kavboj Buffalo Bill in je jezdil s svojimi petstotimi konji po Tivoliju. Najbrž so se takrat poskrili vsi krti, ker je po tleh tako bobnelo. Ne vem, če se je kakšen vrnil. Lahko greste sami pogledat.
Najbolj simpatično vprašanje, ki sem ga dobil na enem svojih nastopov, je bilo: Kako velike čevlje imate? Nosim številko 44, sem odgovoril. Še dobro, da so čevlji tako veliki. Z velikimi čevlji se da lažje hoditi po svetu. To počnem silno rad. Prav zdaj se odpravljam v mesto na kosilo. Če slučajno tudi vi jeste, vam želim dober tek.
Damjan Stepančič
Že od malega so mi govorili:
Nehaj s traparijami, pojdi raje risat!
Bili so tako vztrajni,
da to še danes počnem.
S to razliko, da zdaj pa
rišem traparije.