Tatjana Kokalj
Rojena sem sredi poletja, zato me sonce, toplota in visoka trava že vse življenje nosijo na svojih krilih.
Rasla sem v družini, kjer je bilo vedno dovolj časa za dolge pogovore in zgodbe. Pet let sem živela v majhnem kraju, v Moravčah, kjer je moja mama učila v šoli, jaz pa sem svojim varuškam uhajala v gozdove, na travnike, tekla po dolgi cesti na obisk k staremu očetu, ki je imel velikega psa, edinega, ki se ga nisem bala.
Leto dni preden sem začela hoditi v šolo, smo se preselili v Ljubljano. Zapustila sem kraj, ki sem ga imela rada in ki še danes hrani veliko spominov, kar me preseneča, kajti štela sem tako malo let, spominov pa je ostalo za ure in ure pripovedovanja.
Ljubljano, pravzaprav moje Kodeljevo, sem vzljubila zaradi prijateljev in naših veselih pogovorov, iger in zabave na koncu ulice. In zaradi Golovca, ki je bil pomladi bel od zvončkov, poleti teman in skrivnosten, jeseni pa ves blaten od dežja. Pozimi sem imela najraje reko, ki je tekla nedaleč stran ter gostila race in nas otroke, ki smo si upali po njej drsati, če je bil led dovolj debel.
S šolo pa so v moje življenje vstopile knjige, saj ko sem se naučila brati, me nihče več ni odtegnil od njih. Medtem ko so moje prijateljice zbirale igrače, punčke in medvedke, sem bila jaz zadovoljna le z enim medvedom in eno punčko, knjig pa sem imela za celo polico. Danes se jih je nabralo že za dolge metre in visoke stolpe v omarah. Vsak trenutek, ki bi lahko ostal prazen in neizrabljen, se je začel spreminjati v čudovito potovanje v neznane svetove, ki so jih ponujale belo-črne strani.
Minilo je otroštvo, gimnazijski časi in študij in konec osemdesetih let sem se s svojo družino preselila v Dob pri Domžalah. Tako kot sem z ljubeznijo sprejela Ljubljano, sem se zelo navezala tudi na našo malo vas, a konec tedna najraje sedem v avto in se odpeljem na Slap, vasico sredi Vipavske doline, kjer rastejo češnje in se jeseni oglasijo črički v trti. Tam so doma tišina, slavčki v logih in hladni potoki. Ker me obkroža družina, Marko, Matej in Anja, Žiga ter naša mala princeska Gaja in mnogo zelo dobrih prijateljev, je vsak dan lep in topel.
V prvem razredu me je učiteljica Ana navdušila za pisanje dnevnika, kar je postala moja vsakdanja domača naloga. V teh letih se je nabralo že veliko zvezkov, zadnja leta pa besede ostajajo skrite kar v računalniku.
Danes je tudi mojih knjig že za celo polico.
Ko sem hodila še v gimnazijo in sem sanjala o svoji prihodnosti, sem si vedno želela postati učiteljica kot moja mama, moj pradedek in teta in si s tem služiti kruh, in pisati knjige. Zakaj? Kdo ve? Morda zato, ker včasih ne morem vsega povedati naravnost, morda zato, ker opazim tudi tisto, kar drugi včasih spregledajo, in morda zato, ker mora imeti vsak otrok mamo, da ljubi, očeta, da varuje, in knjige, da z njimi sanja.
DAŠA SIMČIČ
Pred skoraj sto leti se je suha, sestradana, a nečimrna muca, za katero
so okoliški otroci kričali "miška", medtem ko so jo podili po dvorišču,
prišla sončit na polico edinega sončnega okna Dašinega domovanja.
Mimogrede se je spoprijateljila z dojenčico Galo in od takrat naprej,
skozi vse nemirne divje viharje, živahne sončne popoldneve, skozi
blisk in grom, pišejo in si slikajo svoje zgodbe.
Ker so dobre mačke, se zazro še v Luno ...