Zajec Emil
Gaja in Neža, sestrici, ki obiskujeta drugi in prvi razred, sta najbolj prijazni, vljudni in potrpežljivi deklici v mestu. A tokrat sta bingljali z jeznimi nogami z zelene klopi v mestnem parku in strašno mrko gledali predse. Očka in mamica jima nista pustila, da bi imeli psa, prav tako nista smeli imeti papige, in niti rib ne.
Še dobro, da je po poti pritekel zajec. Bil je najbolj običajen siv zajec, kar jih je bilo na svetu. Imenoval se je Emil in iskal je prijatelja, ki bi hotel skrbeti za mestnega zajca. Obetal se je dež, veter in mraz, in skrbelo ga je, kako bo preživel puste dni. Deklicama je od veselja kar poskočilo v prsih. Emil se bo igral z njima, zabavali se bodo, se lovili in skrivali, prinesli mu bosta kak košček kruha ali potice, morda zeljni list in košček repe.
Deklici skupaj z zajcem doživita čudovite prigode. Osamljenemu Mišku Jonu poiščejo prijatelja in Emilovem bratrancu Žaku pomagajo, ko si zlomi tačko, ta pa v zameno obljubi, da bo Gaji popravil kolo.
Ko so prišli zimski dnevi, ni mogel deklici od zajca Emila ločiti niti sneg niti mraz. Če pa je bil dan le preveč pust, ju je v park pospremil očka. Še dobro, kajti zgodilo se je, da se je v ledenem jezeru utapljala lisica in brez očka je ne bi mogli rešiti.
Vendar z zajcem ni bilo vedno lahko. Še posebej takrat ne, ko je prišla pomlad in je Emil razmišljal le o brčicah, drobnih očkah in kratkem repku zajčice, ki je živela na koncu travnika.
Poleti, tik pred koncem šole, sta sestrici prišli k zajcu sklonjenih glav. Družina se je odpravljala na morje in Emil ni mogel z njimi. Zajec je debelo pogoltnil in predlagal, da zgradijo hišico na drevesu, tako da ju bo že od daleč zagledal, ko se bosta vrnili.