• 
• 
• 
• 
• 

Dan, ko me je obiskal Zajec Emil

Bilo je lani na Slapu, v tisti vasici, o kateri sem vam pravila. Bilo je sredi poletja, kdaj pa drugače, poletje imam najraje.
Tisto dopoldne sem si prinesla računalnik pod veliko drevo, pod naš mogočen kaki, ki je imel takrat že drobne zelene plodove. Prav tisti hip je mimo priskakljal zajec. Najbolj običajen siv zajec, kar je mogoče. Ustavil se je le za trenutek in že se je potuhnil med trte, ki rastejo nedaleč stran.
»Kam greš, zajec Emil!« sem zaklicala za njim, pa se dolgouhec niti ozrl ni.
Le zakaj bi se, saj mu je z repa v travo padla zgodba, ki mi jo je prinesel, več res ni bil pripravljen storiti zame.
Najprej je še opazila nisem, bila je tako drobna in tiha, da je ni bilo slišati.
A tisti dan je prišlo k hiši tudi pismo. Naša deklica Gaja je preživljala poletje daleč stran čez morje v tuji deželi.
In bilo mi je žal, da je ni tu, saj ni videla zajca Emila in ni slišala njegove zgodbe.
Pa sem sedla za računalnik in pritisnila na prvo tipko. Takrat je zazvenelo nekaj v zraku in rodila se je pravljica, naprej ena, in še ena in še in še. Pravljice za Gajo, ki jih je slišala šele jeseni, ko se je vrnila domov.