Čeprav sta bili na počitnicah, sta Neža in Gaja žalostno gledali skozi okno. Mislili sta na svojega prijatelja zajca Emila, ki ni mogel z njima. Morje, sladoled in grad iz mivke jima niso nič pomenili, če tega nista mogli deliti z najboljšem prijateljem.
Popoldne je bilo zadušljivo vroče. Ljudje so sedeli v senci in se hladili z ledenim čajem, na nebu pa so se zbrali temni oblaki. Od daleč se je slišal hrup in vsi so bili prepričani, da grmi. Umaknili so se v hišo in deklici sta že segli po kljuki in hoteli zapreti vrata, ko se je zaslišalo brnenje motorja in izza ovinka se je prikazal velik smrček in dvoje dolgih ušes. Saj ni mogoče. Pripeljal se je zajec Emil. Zdaj so se za deklici in zajca začele prave počitnice, ki jih ni mogla pokvariti nobena nevihta. Zidali so gradove iz mivke, se vozili z jadrnico ter opazovali delfine. Zajec Emil je postal celo reševalec. Obiskali so še reko Kolpo, kjer so se prevrnili s kanujem ter srečali podvodna bitja, in kmetijo, kjer je zajec Emil pomagal bojazljivemu kozlu Mavriciju in lisjaku, ki je rad poslušal pravljice. Za konec, ko je šola že počasi odpirala vrata, je ostal še drobec počitnic za dolg sprehod po gozdu nad mestom.