Andrej Rozman Roza sem si nekoč davno želel postat detektiv, a sem na to že skoraj pozabil, saj sem vmes postal pesnik in gledališčnik. Imam najmanjše možno gledališče, imenovano Rozinteater, v katerem je avtor hkrati tudi režiser in igralec, zaradi česar takšno gledališče ne more ne razpast ne propast, ampak se lahko samo naveliča ali umre. Ker je Slovencev malo, si zagotovim dovolj publike tako, da pišem in nastopam za ljudi od dveh let do zadnje ure.
Z Oskarjem sem še enkrat poskusil tam, kjer sem nekoč davno svoje detektivske ambicije zamenjal za nesmrtnost, ki jo prinaša literatura. Zdaj poskušam to dvoje združit in iz Oskarja naredit nesmrtnega detektiva. Če se vam za zdaj še ne zdi kaj prida nesmrten, opozarjam, da je šele na začetku svoje poti. Moč mu med drugim daje tudi to, da sem z njim po sedemnajstih knjigah, ki so jih ilustrirali moški, končno prišel do ene, ki ji je likovni pečat dala ženska roka. Zato vas opozarjam: če imate karkoli nečastnega za bregom, se pazite Oskarja.
Ana Košir
Precej časa porabi za risanje. To počne že dolgo, ne da bi točno vedela, kako in zakaj se je to zgodilo. Tako pač je. Včasih tudi kaj napiše. Če že ne sedi za svojo risalno mizo, se kje klati. Ali brklja po svojem zeliščnem vrtu, od koder prihajajo domači čajčki. Še vedno si želi hišo na drevesu, odkar je v zgodnji mladosti v vrhu domače češnje ure in ure brala. Od tam tudi kup idej, kaj postati, ko bo velika. Indijanec? Detektivka? Kapitan? In tako naprej ... Še vedno misli, da je kolo eden boljših človeških izumov in se z njim pogosto vozi naokoli. Kar žalosti sosedovega psa, ki takrat ve, da bo ostal brez sprehoda. Trenutno se ukvarja z razmišljanjem o tem, kakšen je videti povodni mož.