Ime mi je Desa Muck in sem zelo resna gospa. Zato ne razumem, zakaj se mi vsi kar naprej smejijo. Vendar zaradi tega nisem nič užaljena. Zdi se mi, da me imajo ljudje radi, kadar se mi smejijo, pa še plačajo mi za to. Glede na to, sem si najbrž izbrala pravi poklic. Poleg tega da guncam afne v gledališču, na televiziji in v filmih, največ pišem. Za majhne in velike. Kar hočete. Tudi po željah. Nikoli pa ne bi mogla napisati knjige, za katero bi mi bilo vseeno, ali jo bo kdo bral in ali mu bo všeč ali ne. Sicer pa sem že zelo stara. Živim na podeželju s tremi hčerkami, ki se kar naprej prepirajo, katera je lepša in pametnejša, zato večkrat sanjarim o tem, da bi se odselila v kako tujo deželo. Imamo psa, štiri mačke, dve želvi in konja. Rada jem testenine in gledam grozljivke. Moj najljubši kraj na svetu je moj kavč, ki je ogromen. Ob večerih se stlačimo nanj vsi, razen konja. Jemo, gledamo televizijo in se crkljamo. Takrat sem srečna in imam občutek, da nam nihče na svetu nič ne more.
David Ličen, rojen poleti leta 1975, je svet okoli sebe že kot majhen deček raziskoval z vso vnemo in s pomočjo svoje neomajne domišljije je zakuhal marsikatero lumparijo svoji mami in noni. Ko so ga nagajivosti minile, ga je domišljija popeljala v nov svet, svet ustvarjalnosti, kjer je na papir zlival svoje fantazijske podobe, ki so ga povezovale – in ga še vedno povezujejo – z otroškim
svetom in pravljicami. Danes David ustvarja za otroke in odrasle. Svoje otroške sanje slika v podobah cvetov, lončkov in živali, ki se pojavljajo v živih barvah na platnih in v grafikah. Kokoš velikanka je bila še en nov izziv za ilustriranje v grafični tehniki akvatinte.
Polona Kunaver Ličen, rojena oktobra 1975, je že kot mala navihanka rada uporabljala barve in čopiče svoje mame slikarke. Njene pravljične podobe so bile običajno angeli s krili in leteče živali, ki so imeli vsak svojo hišico z dimnikom, oknom in vrati. Polona je vsaki zapuščeni živali našla nov dom ali zavetišče na domačem vrtu. Ljubezen do živali se je z leti samo še povečala in tako so Polonine slike in ilustracije še danes polne prijaznih živalskih zgodb. Tudi sama piše pravljice, ki običajno govorijo o živalih in skrivnostnih ljudeh, ki imajo nekaj za bregom. Ilustriranje knjige o kokoši velikanki je bilo za Polono posebno doživetje, saj je lahko na svoj način upodobila kokoško in ostale živali, ki jih je doživela skozi zgodbo.