V časih, ko so okrog še lomastili dinozavri, je na območju današnje Slovenije živela velikanska kokoš Mimi. Rada je zobala semena praproti, ki so bila velika kot nogometne žoge, in brskala za kilometrskimi deževniki.
Ko se je neke hude zime zataknila pri vhodu v Postojnsko jamo in je s premraženim repom čakala na bridki konec, ji je na pomoč prihitelo slovensko pleme. Vzeli so nabrušeno kamenje in klesali tako dolgo, da se je Mimi lahko zrinila na plan.
Mimi je v znak hvaležnosti ljudem s kljunom preorala travnik, jim podarila perje, ki ji je odpadlo, in jih s svojo mogočno perutjo ščitila pred dežjem, soncem in sovražniki.
Živeli bi srečno, če ne bi Mimi nekega dne znesla kot hiša veliko jajce. Sprva se je prestrašila, toda kmalu je ugotovila, da še nikoli ni videla ničesar bolj belega, bolj gladkega in bolj nežnega od svojega jajca.
In nemara bi kokoš velikanka živela v Sloveniji še danes, če ljudje ne bi pomislili, da je s tako velikim jajcem mogoče narediti omleto za celo pleme, in če se ne bi odločili, da ji ga bodo ukradli.