Tistega dne je Jure ves jezen slonel ob oknu Najprej se je zabliskalo, potem je na vrtu neslišno in lahkotno pristal ogromen KROMPIR. Naredilo je bzzzzzz, na krompirju so se odprla vrata in iz njega je prišla Lojza. Naravnost s planeta Solanum Tuberosum! Za domačo nalogo je morala poiskati majhen planet in si ogledati, kako živijo njegovi prebivalci. In Juretu ni preostalo drugega, kot da punci razkaže Ljubljano. Čeprav je Lojza hotela na ogled mesta kar v svojem krompirju, se je Juretu zdel avtobus boljša ideja.
Izstopila sta v centru, kjer je Lojza takoj prekršila šolsko pravilo in pojedla pečeni kostanj. Ugotovila je, da so pečeni kostanji prav okusna reč, zato si je pri cvetlični stojnici privoščila še cvet vrtnice. Nikakor pa ni mogla razumeti, zakaj se ljudje prevažajo naokoli v smrdljivih avtomobilih in zakaj so si za domače ljubljenčke omislili take zveri, kot so psi ali mačke. In zakaj se pesnik France ni s svojo Julijo preselil v krompir in imel z njo otroke, tako kot to naredijo pri njih, kadar se dva zaljubita?
Jure izve, da na planetu Solanum Tuberosum pijejo jabolčnik namesto vode. Da spomenikov tam ne postavljajo najboljšim pesnikom, pač pa najboljšim kuharjem. Pa tudi to, da zaljubljenec svoji dragi tam ne prinese šopka vrtnic, ampak vrečko ocvrtega krompirja.
Čeprav gre Lojza Juretu precej na živce, saj mu kar naprej razlaga, kako je na njenem planetu vse boljše urejeno, mu je potem, ko modrolasa punca s svojim letečim krompirjem izgine nazaj v nebo, kar malo hudo. Se bo vrnila, zdaj, ko se bližajo poletne počitnice?