Tri dni je deževalo in to je bil zelo slab začetek počitnic. Po dvoriščih in ulicah, po travnikih in poljih okrog mesta so se zaredile luže. In otroci iz stolpnice so se naveličali že vseh igric, predvajali so si že vse risanke in vsa potepanja so zaradi dežja odpadla.
Še dobro, da je v stolpnici živel tudi gospod Glavica, ki je delal v lutkovnem gledališču, predvsem pa je takoj vedel, koliko je ura, če je pogledal v kake otroške oči. Zato je otrokom predlagal, da bi si skupaj izmislili lutkovno igrico in zanjo izdelali lutke. Le kdo ne bi bil navdušen nad tako idejo. Otroci so si hitro izbrali vloge: od Petra Klepca do kralja Matjaža, od kačje kraljice do zlate ptice. Gospod Glavica je privlekel velik lonec, vanj so na drobne koščke narezali nekaj časopisov, dodali vodo, malo kuhali in na koncu dodali nekaj pesti moke. Masa za izdelavo glav za lutke je bila pripravljena in packanje se je lahko začelo.
Še dobro, da je v stanovanju na koncu hodnika živela gospa Polona, ki je kuhala v gostilni Pod vrbo. Zdaj je gospa Polona pokazala, da zna urejati polne lonce in zmešane stvari. Otroke je povabila k sebi in poskrbela, da je gospod Glavica v miru pojedel njen zrezek v cimetovi omaki s koprivnimi listi. Velik lonec z maso se je preselil v stanovanje na drugem koncu hodnika. Tu in tam je iz njega spodobno pljusknilo in enajst parov nog je vse skupaj lepo razmazalo v blatno sled. Lahko si predstavljate, kakšna jeza je ob tem pograbila hišnika. Snažilka je ravno počistila stolpnico in odšla domov. Toda kljub težavam se je naslednjega dne na začetku hodnika pojavila velika kartonska škatla s široko odprtino na vrhu in z ljubeznivim napisom: PROSTOVOLjNI PRISPEVKI. Ker je še vedno deževalo, je publika množično pridrla na predstavo. Povodni mož jim je takoj namignil, da bi pomagalo, če bi cenjena publika vrgla dovolj cvenka v škatlo. Saj se sonce, če se vrže denar na svetlo, slej ali prej tudi samo prikaže.