Cvetke Bevc Najpogostejši stavek, ki ga je mala Cvetka slišala od svojih staršev in bratov se je glasil: »Bodi že vendar tiho!« Toda kako naj bi molčala, če je imela toliko za povedati. O bitjecih, ki so se skrivala v čašicah tulipanov. O velikem netopirju z imenom Niko. O luni, na kateri prebiva Mala gospa. O grozibilusu iz temnega kota. O velikem O z okroglimi usti, ki nenehno vrešči: »Oooooo!« Toda nič od tega ni naletelo na odprta ušesa. Zato se je morala ugrizniti v jezik, da je lahko bila tiho. Ko je že skoraj pogrizljala svoj jeziček, se je na srečo naučila pisati. Neizrečeno je lahko začela zapisovati. In tudi na otroške stvari ni pozabila. Še danes ne, ko je postala velika Cvetka. Zato piše pravljice za otroke. O zaljubljeni krastači, beli veverici in seveda o vili, ki otrokom uresniči želje. Včasih napiše scenarij za film in se potem čudi, kakšne podobe lahko prikličejo njene besede. Celo risanke za otroke. A besede tudi zvenijo in ne sprehajajo se zaman z roko v roki skupaj z glasbo. Vsaj tako jih je na risbi nekoč upodobila mala Cvetka, ki je lahko ure in ure prečepela za klavirjem. Mogoče je zato danes glasbenica in pesnica. Odraslim pa ne namenja le poezije. Za njih so tudi zgodbe in romani. In še vedno ji včasih kdo reče, naj neha govoriti. Zdaj se zaradi tega ne jezi več. Le namuzne se, ker ve, da bo potem kot njen pravljični polh Puhi začela grizljati pesniško pero. In bo spet kaj novega napisala.
Andreja Peklar
Kot otrok sem silno rada ležala v visoki poletni travi in brala. V mehkih oblakih na nebu iskala zanimive oblike, ki so pletle domišljijske zgodbe. Ali sedela za babičino kuhinjsko mizo in risala, risala … se potepala po gozdu in igrala. Svet je bil takrat ena sama čudovita celota, kjer se je igra prepletala z resničnostjo. Odrasla sem in moj poklic je postal moja igra. Še vedno rišem, včasih tudi kaj napišem. In še vedno veliko berem, saj knjige – rišem.