Vsako poletje se iz velike reke ob majhni vasi sliši prepevanje vodne vile. Ta kliče, da bi jo kdo rešil iz ujetništva rečnega duha. In to lahko naredijo samo otroci, če le znajo zaigrati pravo pesem na star inštrument.
Naloga kot nalašč za Mihca in Marinko, ki sta na počitnicah pri babici in dedku. Še zlasti, ker bo vila tistemu, ki jo reši, izpolnila kakršno koli željo. Marinka si želi največjega plišastega medvedka s slamnatim klobučkom, Mihec pa najhitrejšo rolko z zlatimi kolesi. Toda vila bo željo izpolnila le enemu otroku, zato se med Mihcem in Marinko začne prava glasbena tekma. Mihec poskusi z lončenim basom, Marinka s piščalko iz lubja. Vendar njuna pesem vile ne reši. Tudi s kravjim zvoncem in koruznimi goslicami poskusita otroka, a vile ni od nikoder. Marinka Mihcu podtakne prdo, a ta namesto vodne vile prikliče nevihtne oblake, ki otroka premočijo do kože. Mihca začne kuhati vročina in še dobro, da ima babica Jerica polno hišo zdravilnih zelišč. Marinki je žal, da se je tako ponorčevala in v znak sprave Mihcu podari lončenega ptička, žvrgolca. A deček iz jeze, misleč, da ga je Marinka prehitela, razbije lončenega ptička in hoče zaigrati na travno bilko. Tako je jezen, da iz bilke ne spravi niti tona. Marinka mu vzame travico iz rok in zaigra staro pesmico o mlinarju. Prelepa pesmica pa tokrat ni namenjena vili, Marinka jo namreč iz srca zaigra Mihcu, saj ne želi izgubiti prijatelja. Ko poizkusi zaigrati še Mihec, se pred otrokoma pojavi deklica z zlatimi lasmi. Vodna vila. Pesem jo je rešila in Mihec, ki v rokah drži travno bilko, si lahko zaželi kar koli. Mihec pa ne razmišlja dolgo. Zaželi si največjega plišastega medveda s slamnatim klobučkom za Marinko.