Pikpokec je nekega dne na domačem vrtu treniral za poklic svetovnega prvaka v nogometu. Pri tem je brcnil žogo v krošnjo visoke hruške. Tam bi nemara obtičala za vedno, če ne bi kar na lepem čisto sama padla z drevesa. Potem se je zaletela ob kamnito ograjo in se razpočila v množico drobnih žogic!
Tako je Pikpokec srečal hophopke, majhna bitja, ki se lahko spremenijo v vse in vsakogar, tudi v žogo, policaja ali v udoben stol.
Pikpokec bi jim v znak prijateljstva rad postregel s sladoledom iz očkove slaščičarne, vendar hophopki jedo samo plastične vrečke. Še dobro, kajti Pikpokec mora s sladoledom oskrbovati bando pokavcev, ki grozijo, da ga bodo sicer vrgli v Ljubljanico. In Pikpokec ne zna plavati!
»Te naučimo plavati?« se ponudijo hophopki. Pikpokec bi bil veliko bolj srečen, če bi mu pomagali premagati pokavce, in sicer tako, da bi jih pometali v Ljubljanico. Toda: »Za trajno premirje je treba nasprotnika premagati na pošten način,« ga poučijo hophopki. In tako Pikpokec sklene, da bo pokavcem napovedal svetovno prvenstvo v nogometu.
Pokavci pristanejo na tekmo sredi Zmajskega mosta na dan brez avtomobilov. Enajst proti enemu samemu Pikpokcu! Jih bo lahko premagal in dosegel, da ga za vedno pustijo pri miru? Ali pa bo pristal v Ljubljanici?