Jano Bauer sta v zgodnji mladosti zaznamovali dve želji. Odločena je bila, da odraste v Robina Hooda, s tolpo razbojnikov, gozdom in lastnim konjem. In želela si je, da bi živela v hišici iz sladkarij, prav taki, kot jo je videla v slikanici o Janku in Metki. Ti zelo nepraktični želji sta se najverjetneje razvili zaradi pravljic, s katerimi jo je neumorno kratkočasil oče. Pozneje se je izkazalo, da Robin Hood ne more postati, zato je sklenila, da bo pisala zgodbe za otroke. Ker ji je mama zadnjih nekaj let za rojstne dneve vedno spekla okusne medenjake, je poskusila uresničiti vsaj drugi del svojih mladostnih sanj: nekega dne ji je predlagala, naj iz medenjakov speče celo deželo za njeno knjigo. Kljub temu da Jana nikoli ni hotela nositi Marijinih čudovitih oblekic, se je Marija oblikovanja in peke Dežele medenjakov lotila s pravo ustvarjalno vnemo.
Marija Bauer
je veliko svojih izvirnih idej pustila za izložbenimi okni Kočevja. V času ko je bilo v slovenskih trgovinah mogoče kupiti le dve vrsti otroških pižam, rdečo in modro, je svoja otroka oblačila v rumene, zelene ali celo pisane. Štiri leta za sinom Alenom je dobila hčerko Jano. Tega dogodka se je nadvse razveselila tudi zato, ker si je vedno želela šivati oblekice za punčke. Lahko si predstavljate njeno razočaranje, ko je Jana iz neznanega razloga vedno hotela nositi hlače. Po možnosti zelene pajkice. Pozneje se je Marija neuresničeni želji odrekla in svoj umetniški dar prenesla v druge sfere. Nekaj ga je pustila v Deželi medenjakov, kjer ga lahko občudujejo vsi, ki obiščejo njen dom ali prelistajo knjigo.
Alen Bauer se je rodil v začetku poletja 1971. Kot arhitekt in ilustrator večino časa preživi za računalniškim zaslonom. Kadar v redkih prostih trenutkih le prileze na plan, pomaga hčerkici Sari pri gledanju risank in prelistavanju slikanic. Prednost daje projektom, katerih naročniki ga bolj tečno zasipajo z opomini na obljubljene roke. Ker je to še posebno značilno za mlajše sestre, je ilustracije za Deželo medenjakov oddal s skoraj spodobno zamudo.
Sanja Janša se je rodila konec nekega poletja. Likovno kariero je začela graditi že naslednje leto, in sicer s čečkanjem po mamini strokovni literaturi. Žal je iz tega zgodnjega, izjemno plodnega ustvarjalnega obdobja ohranjenih le nekaj del. Eno najbolj znanih, Dvorec Dedka Mraza, po srečnem naključju še vedno visi na steni družinskega stanovanja. In do danes so njena interesna področja ostala nespremenjena – pogosto čečka, kaže bolj malo zanimanja za šport in veliko več za potovanja. Med oblikovalskim bivanjem v Deželi medenjakov je skrbno in premišljeno naredila nekaj tipografskih napak, v veselje vsem tistim, ki jih radi iščejo.
Ko je fotograf in digitalni čarovnik Alan Orlič - Belšak videl prve fotografije Medene vasi, se je zdrznil in nemudoma ponudil svojo strokovno pomoč. Ne vemo natančno, ali ga je očarala scena ali pa so bili prvi posnetki tako slabi, da se je čutil dolžnega pomagati. Vsekakor je bilo njegovo delo v veliko olajšanje in je navdušilo tako ilustratorja kot oblikovalko.
Komaj dve leti in pol stara Sara Bauer je izrazila prvo (pozitivno) kritiko Dežele medenjakov: v trenutku naše nepazljivosti je pojedla streho hiše z dimnikom vred, del vrtne ograje in nekaj okrasnih bonbonov. Še isti večer se je neverjetno zbrano in poglobljeno posvetila tudi tekstu. Zgodbo o Lizi, ki se izgubi v rudniku bonbonov, je hotela slišati trikrat zapovrstjo. Zahteva po četrtem branju je ostala preslišana iz objektivnih razlogov: njena mama je zaspala ob postelji.